Na železniški postaji sta nas pričakali kolegici iz Valvasorjeve knjižnice Krško; »zbasali« smo se v avtomobila in kmalu prišli v prekrasen park, ki povezuje staro in novo knjižnico, tako da se eno (zgodovina) preliva skozi lepoto narave v drugo (sedanjost).
Najprej nas je direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško odpeljala na ogled Kapucinske knjižnice Krško. Redovniki, kapucini so jo ustanovili leta 1644. Je edinstven prikaz samostanske knjižnice, ohranjene v prvotni obliki. Kapucini so se ukvarjali s šolstvom in zdravstvom, kar se odraža tudi v tematiki knjižnice. Najstarejša knjiga je iz leta 1502, Calepinov latinski slovar. Knjižnica hrani 1500 knjig in je od leta 1984 odprta tudi za javnost. V knjižnici hranijo tudi originalno Dalmatinovo Biblijo, pridobljeno leta 2010 in restavrirano med letoma 2015 in 2016.
Nato nas je direktorica odpeljala v novo stavbo knjižnice, ki sem jo občutila kot tempelj, arhitekturno mojstrovino prostora in svetlobe, čudovitih kotičkov pa tudi kavarniškega prostora za pitje kave, čaja in ostalih napitkov. Je svetišče druženja različnih generacij. Knjižničarji so prijazni in strokovno usposobljeni ter z vsem srcem živijo z novo pridobitvijo.
Kaj kmalu sem ugotovila, da sem direktorico knjižnice, Urško Lobnikar Paunović, spoznala že na začetku njene kariere, ko je skupaj s kolegico in prijateljico Katjo Božič napisala seminarsko nalogo z naslovom Knjižnica Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani, ki jo sama vodim že 33 let. Zavedela sem se, kako čas teče. In da je sedanja direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško že takrat pokazala veliko sposobnosti, pridnosti in strasti pri pisanju seminarske naloge in študiju in da se ni čuditi, da je ravno za časa njenega mandata udejanjen veliki projekt, katerega ideja in potreba izvirata že iz leta 1996, namreč novi prostori oz. širitev Valvasorjeve knjižnice Krško. Župan Mestne občine Krško, mag. Miran Stanko, je ta čudoviti projekt v celoti podprl. Ko je bilo 2019 pridobljeno gradbeno dovoljenje in izbrana arhitektka Vera Klepej Turnšek, se leta 2022 začne z gradnjo t. i. prizidka, ki je pa v resnici nova knjižnica. Zaradi ohranitve prvotne podobe ostane Kapucinska knjižnica Krško v Kapucinskem samostanu.
V Mestnem parku, kjer se nahaja Valvasorjeva knjižnica Krško s Kapucinskim samostanom, so se Krčani poklonili pomembnim občanom v Gaju zaslužnih občanov, z doprsnimi kipi znanih prebivalcev občine Krško: akademskega kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička, gospodarstvenice in mecenke Josipine Hočevar, soustanovitelja ljubljanske univerze prof. dr. Mihajla Rostoharja, botanika prof. Franceta Vardjana ter dveh slovenskih protestantov: slovničarja in učitelja Adama Bohoriča ter avtorja prvega prevoda Biblije v slovenski jezik Jurija Dalmatina. Skozi gaj nas je vodila muzejska sodelavka Klaudija Cigule. V Mestnem parku se nahaja tudi eden najlepših mavzolejev v neogotskem slogu na Slovenskem, kjer počivata zakonca Martin in Josipina Hočevar. V notranjosti mavzoleja je v središče postavljen veliki Kristus iz belega kamna. Lepota mavzoleja, ki ga krasijo tudi čudovita večbarvna steklena okna, se nas je globoko dotaknila.
Obiskali smo še Mencingerjevo hišo, kjer je konec 19. stoletja živel pisatelj, odvetnik in župan mesta, dr. Janez Mencinger. Med celostno prenovo so bile leta 2012 v severni stavbi odkrite stenske poslikave iz 16. stoletja. Najbrž so povezane s prebivalci Krškega in s protestantskim gibanjem.
Pot nas je nato vodila v Galerijo Krško, nekdanjo cerkev Sv. Duha (1777), ki je izjemno razstavišče, odlikovano s poznobaročno arhitekturo. Namen razstavišča je prirejanje začasnih likovnih razstav, ki so ustvarjene posebej za ta prostor.
Nato smo si v bližini ogledali Mestni muzej Krško s stalnimi razstavami, ki predstavljajo znamenite Krčane: Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693), Josipino Hočevar (1824–1911) ter Vladimirja Štovička (1896–1889).
Prisrčno smo se poslovili od prijazne, strokovno podkovane vodičke in se odpravili v gostilno Apolon, kjer smo lahko izbrali: govejo, gobovo ali bučno juho, pečena svinjska rebrca, piščančji ocvrti file, dušen zelenjavni riž, pražen krompir, sestavljeno solato, domači jabolčni zavitek s skuto ter tris žit z jurčki in kostanjem. Vse skupaj smo poplaknili z dobrim rdečim vinom. Rahlo utrujeni in nadvse zadovoljni smo se polni vtisov odpravili na železniško postajo, kjer smo zadnjo minuto ujeli prihod vlaka. Hitro je tekel čas ob pogovoru, ki se je tako rekoč dotikal samo tem bibliotekarske stroke, ko smo razpravljali o etičnem kodeksu bibliotekarja, o filozofiji bibliotekarstva, o pomenu samozavesti bibliotekarja in stroke, o odtujenosti sodobne družbe, o knjižnici kot prostoru druženja in dobrega počutja.
Imela sem srečo, da sem med drugimi, mlajšimi kolegi, osebno spoznala dve zelo pomembni imeni slovenske bibliotekarske stroke, Janeza in Alenko Kanič.
V dobrih treh desetletjih, ki jih s srcem živim na Filozofski fakulteti, sem bila na ekskurziji Društva bibliotekarjev Ljubljana prvič. Sedaj vem, da gotovo ne zadnjič. Kajti osnova smisla bibliotekarske stroke je v odnosu, izmenjavi izkušenj in ljubezni do našega skupnega poslanstva. V samoti, med knjigami, se ga ne da najti.
Pripravila: Ana Mehle
Fotografije: Ane Mehle in Društvo bibliotekarjev Ljubljana
