Temi in megli zgodnjega decembrskega jutra navkljub smo se premraženi knjižničarji zbrali pod uro Železniške postaje Ljubljana ter se skupaj odpravili proti sončnemu Kvarnerju. Spotoma smo pobrali še nekatere člane in naša strokovna skupina je bila popolna. V avtobusu nas je prijazno nagovorila pobudnica izleta, predsednica DBL mag. Ana Zdravje, nato pa sta nas Igor in Silva – za uverturo – popeljala na izvrsten virtualni sprehod po zgodovini Reke, po sledeh Ostrogotov, Bizantincev, Langobardov, Frankopanov, Slovanov, Habsburžanov, Madžarov, Italijanov, skozi skrivnostno zveneče predele: Trsat, Pomerio, Sušak, Kantrida, Turnić, Brajda, Delta, Kozala, Zagrad. Spomnila sta nas na izrazito kozmopolitski duh tega pristaniškega mesta, vnaprej opozorila na bisere arhitekturne dediščine, kot so razkošni trsatski grad, stilsko večplastna bazilika Matere Božje, baročna katedrala sv. Vida, secesijska pročelja in nebotičniki.

O uspešni rekonstrukciji in revitalizaciji stavb industrijske arhitekture smo se tudi sami prepričali že takoj ob prihodu na Reko. V enem izmed najambicioznejših urbanističnih projektov se – poleg dveh muzejev, gledališča in kina (Muzej moderne i suvremene umjetnosti, Muzej grada Rijeke, Gradsko kazalište lutaka, Art kino) – nahaja tudi glavni cilj naše ekskurzije, osrednja in območna Gradska knjižnica Rijeka. Umeščena je znotraj prenovljenega industrijskega kompleksa, kjer so proti koncu osemnajstega, v devetnajstem in v prvi polovici dvajsetega stoletja delovali rafinerija sladkorja (1790–1850) in tobačna tovarna od 1851, po bombardiranju in drugi svetovni vojni pa so nekoliko sanirane prostore uporabljali za izdelovanje motorne opreme, kot livarno in ladjedelnico (1947-1995).

Prvi vtis je bil predvsem entuziazem in zagnanost zaposlenih. Če se ob podobnih vodenih ogledih prej ali slej izpostavi večni knjižničarski problem pomanjkanja prostora, dislociranih ali prenatrpanih skladišč, je v tej situacija še vedno optimalna in nalezljivo optimistična. Na 5000 kvadratnih metrih je knjižno gradivo zaenkrat gotovo v celoti v prostem dostopu in na policah, prepolni so kvečjemu urniki dogodkov, raznovrstnih delavnic in prireditev, ki jih knjižnica organizira bodisi samostojno ali v sodelovanju s sosednjimi inštitucijami.

Takoj pri vhodu je kot svojevrstna hrbtenica glavne stavbe postavljen navpični, zastekljen sistem razvoza, ki knjige razvršča in jih od dveh knjigomatov v pritličju pelje v ustrezna nadstropja. Ta konstrukcija še poudarja industrijski slog interierja, kljub temu pa je atmosfera, zaradi notranje opreme, svetlobe, nevsiljivega vrveža obiskovalcev ter smiselno ločenih kotičkov, namenjenih branju, študiju, igri ali druženju, živahna in prijetno topla. V zgornjih etažah se nahajajo oddelki za leposlovje, strokovno literaturo in domoznanstvo, periodiko in posebne zbirke, kot tudi »tihe sobe«, največji del spodnje etaže pa je načrtno zasnovan kot »glasnejši« prostor, ki naj bi k različnim oblikam kreativnega preživljanja prostega časa in neformalnega izobraževanja pritegnil zlasti populacijo od petnajstega do tridesetega leta. Ta del je zelo atraktivno opremljen z najsodobnejšo multimedijsko tehnologijo. Poleg 3D printerjev, VR, igralnih konzol v coni, poimenovani »gaming«, kjer se občasno odvijajo tudi turnirji, sta urejena še dva studia – v prvem, opremljenem z inštrumenti, je možno posneti lastno glasbo, v studiu za avdiomontažo pa se med drugim producirajo podcasti in, eksperimentalno, tudi avdio knjige domoznanskih avtorjev.

Najmlajšim obiskovalcem je namenjena posebna stavba, poimenovana Dječja kuća. Poleg zbirke otroške in mladinske literature ter igrač je veliko prostorov, namenjenih delavnicam, bralnim klubom, gledališkim predstavam, svoje mesto pa sta našli tudi pravljična Striborova šuma in celo kino dvorana.

Za našo strokovno ekskurzijo je bilo zelo dragoceno srečanje z ravnateljem g. Nikom Cvjetkovićem, s katerim smo si vzajemno zastavljali vprašanja, prijetno klepetali in se na kratko tudi sprehodili po mestu. Svetoval nam je gostilno v centru, kjer v rekordnem času pripravijo okusno skupinsko kosilo.

Po tej gastronomski izkušnji smo še zadnje sončne žarke izkoristili za sproščen potep, fritule in medenjake. V poznih popoldanskih urah smo imeli ravno še dovolj časa za še en panoramski pogled na mesto ter čudovit zaključek izleta na praznično osvetljenem Trsatu.

Napisala in fotografije Ana Marini, Slovenski šolski muzej, članica DBL

Fotogalerija: Društvo bibliotekarjev Ljubljana na Reki (povezava)